Delo, Sobotna priloga, 25.10.2008 - Boštjan Videmšek

Po premieri filma Darfur – vojna za vodo

Oko dobrega zre v srce zla

Dokumentarec Darfur – vojna za vodo je zgodba o spopadu moči in nemoči. Na vseh ravneh. Ko se je Tomo februarja 2006 kot posebni odposlanec pokojnega predsednika Janeza Drnovška odpravljal v Darfurju reševat nerešljivo, je globoko v sebi vedel, da se bo znova soočil z neupogljivo resnico bede, in za to je bil pripravljen odšteti svoje življenje. Pred odhodom ga je tresla negotovost – in ta ga, še tolikanj bolj, trese poltretje leto pozneje, ko je po mukotrpnem garanju in neštetih motnjah Tomu in Maji uspelo dokončati dokumentarni film, ki ostro, kolikor se le da, zareže v srce teme in po njem koplje, dokler slednje ne izpljune resnice. Kot v Nubskih gorah pred devetimi leti.

Tomo, vesoljski unikum, ki že poldrugo desetletje dokazuje, da je razmik med pomembnim in banalnim skupni seštevek osebnega žrtvovanja, je mesece zrl v bit najbolj kompleksne tragedije začetka 21. stoletja. Kar je v Darfurju videl in doživel, se je nepovratno oklenilo njegovega otroško naivnega obraza, katerega brazde neomajno in na trenutke samouničujoče precenjujejo vse, kar je vsaj malo človeškega. Ravno zaradi naštetega je Tomov in Majin dokumentarec brez konkurence (v svetovnem merilu) najboljši žurnalistično-aktivistični prerez darfurske krize, ki bi se moral tako ali drugače, tudi nasilno, če bo treba, znajti na mizah prav vseh nosilcev moči in tistih, ki se slednjim lahko uprejo.

Vsem, ki glasno in povsod govorijo o nemogočih misijah in prevelikih čevljih, Tomo vedno znova odvzame alibi in jih, zaprte v zasebne prostore rušilnega niča, postavi na laž, ki z okrvavljenim prstom ranjenega otroka nazorno kaže na krivce: niso krivi le bombniki, klimatske spremembe, arabska hegemonija, džandžavidi, geostrateški premiki, neenotni uporniki in pomanjkanje vode; kriv je vsakdo, ki umakne pogled in aktivno uživa v pasivnosti na turbobanalni pogon.

Vojna v najbolj revni zahodnosudanski regiji se ni začela z uporniškim napadom na letališče v El Faširju februarja 2003, temveč s stopnjevanjem globalnega segrevanja, ki je afriške poljedelce in arabske nomadske živinorejce prisililo v spopad za izginjajoče vodne vire, v katerih je kartumska oblast z vojaško podporo in panarabsko sužnjelastniško ideologijo stopila v bran nomadskim bratom, nas opozarja Križnar. Poti nazaj ni bilo. Posledica? Genocid, ki traja. Umrlo je stotisoče ljudi, milijoni so ostali brez domov in prihodnosti. Sistematično je bilo posiljenih več deset tisoč žensk in požganih dva tisoč vasi. Dvajset tisoč pripadnikov mešane misije Združenih narodov in Afriške unije v Darfurju, kjer se projekt genocida nad afriškim prebivalstvom uspešno približuje koncu, bo ob prihodu v regijo, ki jo razjedajo grozljive posledice klimatskih sprememb, lahko le opazovalo »zaključna dela« kartumskih oblasti.

Vojna v Darfurju je na vrhuncu. Oboroženi spopadi med razpršenimi in neenotnimi uporniškimi gibanji in sudansko vladno vojsko se stopnjujejo. Konflikt v Darfurju ni le nasilen poskus arabizacije nativnih afriških prebivalcev zahodnega Sudana, ki ga izvaja totalitarni režim iz Kartuma; Darfur je najbolj krvavo bojišče tretje svetovne vojne; vojne za energetske vire, je predvsem vojna za vodo in, posredno, oddaljena vojna velikih sil zaradi nafte v južnem Sudanu. Takšne vojne se ne končujejo. Takšne vojne se šele začenjajo, upovedujejo podobe, ki jih je posnelo Tomovo oko. Poročilo Združenih narodov o klimatskih spremembah in okoljski degeneraciji kaže, da se je število padavin v Darfurju v zadnjih štiridesetih letih zmanjšalo za trideset odstotkov, saharska puščava pa se vsako leto poglobi dva do tri kilometre proti jugu (108 kilometrov v štiridesetih letih). V naslednjih petdesetih letih se bodo povprečne letne temperature dvignile za poldrugo stopinjo. Izginjajo gozdovi, sušijo se vodni izviri; reke darfurskega gorskega raja Džebel Mare, središča uporniškega boja, se namesto v rečna korita izlivajo v puščavo in tam nemudoma poniknejo. Velika večina oboroženih konfliktov poteka tam, kjer je najbolj vroče in kjer je najmanj vode. V nekaj letih naj bi količina poljedelskih pridelkov, ki so bistveni za preživetje desetine milijonov ljudi v vročem in suhem pasu Sahel med Sudanom in Senegalom, padla za sedemdeset odstotkov. Ta podatek je vsesplošna vojna napoved, opozarja Tomo in prst upre v vse nas. »Ni treba biti genij, da ugotovite, da medtem ko se puščava spušča proti jugu, obstajajo fizične omejitve za ekosisteme, zato ena skupina ljudi izseljuje drugo,« je pred časom dejal izvršni direktor Okoljskega programa pri Združenih narodih (UNEP) Achim Steiner.

Vsiljeni mirovni sporazum iz leta 2006 je v Darfur prinesel še več smrti ter dokončno razbil upanje o skupnem odporu. Konflikt se je zaradi naraščajočih napetosti med različnimi plemeni preselil tudi v sosednja Čad in Centralnoafriško republiko.

Tomo, ki je med snemanjem končal v ječi, je v Darfurju tako kot v Nubskih gorah zrl naravnost v zlo in zategadelj videl resnico, ki jo je najbolje poosebilo njegovo srečanje s tedaj 97-letno Hitlerjevo oglaševalko Leni Riefenstahl. »S prekrižanimi nogami je sedela na ogromnem belem kavču nad razkošno belo preprogo in koketno drgnila s stegni. Ustnice so bile rdeče kot kri, lasje v barvi nekje med zlato in platinasto, veke vijoličaste in ob straneh tudi malo modre. Živahne kretnje, geste, mimika … vse ji je delalo. Če se ne bi zavedal, da ji je sedemindevetdeset let, bi pomislil, da me osvaja,« se je Tomo spominjal svojega obiska ob odprtju fotografske razstave v Ljubljani. Leni, substanca človeške teme kot take, je večkrat obiskala njegove Nube. In jih večkrat grobo izkoristila v samopromotivne namene. Kot je to znalo le poosebljeno oko zla. Tomo jo je prepričal, naj se vrne v Nubske gore in na prastara leta vendarle vsaj malo opere vest; če je je »stara ignorantska koketa«, kot jo je klical Križnar, sploh kaj imela. Za državljansko vojno so bili po njenem mnenju krivi Judje. Ko ji je Križnar omenil, da za vsem skupaj stoji ameriški naftni gigant Chevron, je grozeče dvignila pesti in vzkliknila: »Nein. Nein. Die Juden! Die Juden!« Od začetka druge svetovne vojne, kateri je narisala obraz, je tedaj minevalo natanko šestdeset let.

Čez nekaj mesecev se je Leni skupaj s svojim pol mlajšim partnerjem Horstom Kettnerjem in snemalcem vrnila v Sudan. Arabske oblasti so jo pričakale odprtih rok; ideološko so si bili nenavadno blizu. V Nubskih gorah so postavili potemkinovo vas, a se je pred nemško ekipo porušila. Propagandna akcija je propadla. Leni Riefenstahl je bila spet priča genocidu. Spet je molčala. Za svoj molk, ki je ubijal, nikoli ni bila kaznovana.

Toma so zaprli, ker ni molčal.

Darfur – vojna za vodo je zelo glasen dokumentarni film, ki ne dopušča zasilnih izhodov. In Tomo ve, da v naslednjih mesecih ne sme veliko spati; v svojih rokah ima gradivo, ki lahko reši veliko življenj. Je mogoče prevzeti večjo odgovornost?